Mnogi ste že brali drobno knjižico: Mali princ. Ko sem jo imel prvič v rokah, se mi je zdela preveč otročja. Pozneje sem šele razumel, kako globoke resnice je znal pisatelj povedati na čisto preprost način.

Mali princ je odpotoval s svojega planeta in začel obiskovati druge male planetke. Na vsakem je našel kakšnega odraslega človeka in se mu čudil. Tako je že na prvem planetu spoznal kralja. Kralj ga je seveda imel za svojega podložnika in mu je takoj začel ukazovati. Razložil mu je, da vlada vsemu, kar obstaja. Oblečen je bil v kraljevski plašč, na glavi je imel krono in vladarsko žezlo v rokah. Sploh se ni premaknil s svojega prestola – pa se je imel za gospodarja vsega vesolja. Malega princa je hotel postaviti celo za ministra. Ta pa se je kmalu naveličal. »Odrasli so pa res čudni.« si je rekel in romal naprej.

Tole o njegovem srečanju s kraljem sem povedal zato, ker si nekateri tudi Kristusa Kralja predstavljajo nekako tako. Kot da sedi nekje sredi vesolja in ponosno ukazuje ter vlada vsemu stvarstvu. Tudi kakšna nabožna slika ga tako prikazuje. Zato je treba najprej premisliti, kaj nam hoče povedati današnji praznik. Sedaj ko poznamo kralje v glavnem samo iz pravljic, bi lahko tudi Kristusa imeli za pravljično bitje: ali sploh ne obstaja, ali pa je tako starinski, da za nas nima nobenega pomena.

A vendar, Kristus je drugačen kralj! Ne potrebuje gradov, prestola, krone in dragih oblek. Okrog njega se ne vrtijo pomehkuženi dvorjani, njegova moč ni v številni vojski in policiji. In vendar je Kralj. Ni samo gospodar vsega stvarstva, ampak hoče biti predvsem vladar naših src.

To se sicer lepo sliši, v resnici pa je za sodobne ljudi kar težko sprejemljivo. Kristus je naš pastir, vladar in sodnik. Če je On pastir, smo mi njegove ovce. Ovcam ni treba nič misliti, saj pastir najbolje ve, kaj je zanje dobro. To bi pomenilo, da lahko on odloča namesto nas. Mi mu smemo samo slepo slediti in ga ubogati. Vse to je seveda skregano s človeškim razumom, ponosom in samostojnostjo.

Podobno je s kraljem. Moramo se je podrediti njegovi oblasti, pa čeprav podložnike izkorišča in dobro živi na njihov račun. Kar si oblastnik izmisli, je treba izpolniti, če nočemo imeti sitnosti. Za omejevanje svobode smo menda ljudje najbolj občutljivi. Ni čudno, da mnoge moti podoba Kristusa kot Kralja.

S sodniki imamo najraje čimmanj opravka. Če pa bi si tudi Kristusa predstavljali kot neusmiljenega in morda celo krivičnega sodnika, potem naša vera ne more biti ravno privlačna. Ljudje hočemo sami presojati svoja dejanja in sami določati, kaj je prav in kaj narobe. Za kakšnega sodnika od zgoraj v naši zavesti skoraj ni prostora.

Kristusu pa lahko zaupamo, ker nam prinaša resnico. Sprejemamo njegovo oblast, ker vlada z ljubeznijo. On ni prišel, da bi nas obsodil, ampak nas odrešuje. Nihče ni prisiljen, da vstopi v božje kraljestvo. Vsi pa smo povabljeni, da si prostovoljno izberemo Kristusa za svojega voditelja in vladarja.

Kristusa se nam ni treba bati. Vse, kar zahteva od nas, sta vera in dobrota. Zato ga sprejmimo za svojega pastirja. Naj on kraljuje v naših srcih. Trudimo se živeti tako, da nas bo nekoč lahko povabil na svojo desnico. To pomeni, da že sedaj v sebi in v svojem okolju uresničujemo njegovo kraljestvo resnice, pravičnosti, miru in ljubezni.